Belkaste lise večernega sijaja se razlivajo po vsem nebosklonu, kakor bi zapad podajal vzhodu roko, in v bledi nebesni svetlobi so razstlani višnjevkasti oblaki, kakor otoki po dalmatinskem morju. In tam na severnem kraju leži velik otok, podoben onemu prostranemu cesarstvu, katero je videla Danica z vsemi njegovimi gorami, rekami in mesti narisano v svoji šolski knjigi. 𠆫og ve, iz katere pokrajine tega silnega cesarstva je prišel oni, ki se ga je tako močno oklenila moja misel,’ ‒ premišljuje deklica, vsa zatopljena v svojo srečo.