In dolgo gleda za počasnim jezdecem, ki je tako srečen, da bo že jutri videl onega, čigar podobo bo do konca življenja nosila pod svojim gunjičem. Ob večerih, ki so postajali že dolgi in hladni, čepi Danica sama zase pred Drljačkino hišo, stiska roki pod gunjič ter gleda v mirno nočno globino, vso polno svežosti in dišav. V temnih obrisih stoje pred hišo pritlikave češplje; skozi njih šibke in ogoljene veje se rišejo tršasti hrasti velikani kakor mrki stražniki planine; za njimi se v neprodirni temi spaja Zeleboj s Kravanjo.