Iz obeh oprsnih delov gunjiča je populila toliko všitih cvetic in metuljev, da je dobila prostora za novo tvorbo: na prazno mesto je začela všivati na levo, na srčno stran nekoliko razkoračenega mladeniča, ki drži v iztegnjeni desnici rdečkasto-rumeno jabolko, na drugo stran pa lepo deklico, ki izteguje roki proti onemu jabolku. Morda bi se namrdnil ostroumen kritičar, kakšen Dalaj-lama učenosti ‒ Bože, kako mnogo se jih je zaredilo dandanes na svetu! ‒ morda bi trdil takšen nezadovoljnež, da je nova tvorba pokvarila estetski okus in užitek, no umetnica je tako hotela. Niza Danica nit k niti, jih ureja po svojem bistrem razumu ter neprestano misli o njem, kako gleda nanjo, ji ponudi usodni sad, jo prime za roko in kako je bila z njim pri slovesu.