Kar je sklenil, to je pozneje tudi dovršil. Nekega blagoslovljenega zimskega večera je sedel k mizi in se poglobil v one kratko začrtane češke opazke v beležnici, iz katerih so mu polagoma vstajali strahotno pretresljivi spomini in mračnotopli občutki, nekoliko podobni Hamletovim ob pojavu očetovega duha, zadirjala je z nikotinom in kofeinom po ščegetana obrazotvornost, liki iskri konj pod ostrogo, spočele so se krasno vezane besede, rima je prilezla k rimi in naposled ‒ seveda je trebalo več večerov ‒ se je svetila na ličnem papirju slovesna oda na pralesne čudeže. Lisinski se je v vseh slučajih življenja vedel fino in taktno.