Strmeli so v peneči se potok in v temne stene drevja; tu so jih zanimale umetne naprave za splav lesa, tam so se željno zazrli v modro liso nebosklona, če se je pokazala skozi razšopirjeno vejevje. Tam je Bierkopf kazal in razlagal čudovitosti pragozda, pravil o volkovih, ki se zatepejo pozimi z Romanje-planine sem, o medve dih, ki so jih drvarji pregnali iz Medvedjega Dola, ter razkladal, kako se splavljajo hlodi v dolino. Bajića je vse to zanimalo: pozorno je obračal oči v tisto stran, kjer je gozdar opozoril na ogromno trohneče deblo, na štor ali deblo fantastne oblike, ali na celo gručo drevja, ležečega vsekrižem, kakor je padlo v divjem vrvežu prirodnih sil.