Mik je bil itak židane volje in bi bil tudi brez moledovanja izvajal svojo umetnost, pa ‒ le prosijo naj! Ko se mu je zdelo, da je zadosti prošenj, je zatisnil z levim kazalcem nosnico, dva prsta desnice je vtaknil v usta in tako imenitno je začel piskati, da so se vsi drugi valjali od smeha. Po kratkem odmoru se je v gališkožidovskem narečju pogovarjal sam s seboj, kar je izvabilo novo veselje.