Neumorni Mik je s svojo norčavostjo in šaljivostjo zdramil ves tabor iz otopelosti. Umel je zbijati imenitne šale: žvižgati, piskati, peti, posnemati živalske glasove, oponašati različna narečja, kar je vselej učinkovalo in povzročalo grohot. Ko so še vsi molče ležali vznak, kakor bi šteli zvezde, je zdajci iz sredine razprostrtih kocev poletel v gorske stene petelinji glas: Kikeriki! ‒ na zadnjem zlogu podaljšan in končajoč se s tremi pretrganimi, rahločutnimi kurjimi čivki, ki naj bi opozorili slušateljstvo na nekaj še neizrečenega, kakor opozarja naš sentimentalni pisatelj in pesnik na koncu duhovito-sentimentalnega stavka s tremi pikami na nekaj neizrekljivega, o čemer naj premišljuje blagovoljni čitatelj sam.