Pogledala je in njeno oko se je ujelo z Bajićevim, ki je klečal pri njej, sklonjen čez njeno glavo. Njegovemu prisiljenemu in žalostnemu nasmehu se je sramežljivo posmejala, kakor bi ga hotela prositi odpuščanja, da mu je s svojo omotico provzročila takšno sitnost. Pa precej je odvrnila oči od njega ter pogledala na svetilke, ki so brlele po pritličnih drevesnih vejah.