Tedaj se je dvignil stotnik Hvalibogovski, potrkal na kozarec ter napil kot najstarejši pl. Pesterju, ki mora žalibože zapustiti Tuzlo ‒ »Ah!« je zlobno vzkliknila Katica ter se nasmešljivo ozrla na sestro. Govornika je medklic zmešal; popraskal se je za ušesom in par hipov moral srepo gledati v luč, preden je mogel najti pravo nit in mogel nadaljevati: »‒ Tuzlo, kjer je toliko storil za našo kulturo in za povzdigo ubogega bosenskega ljudstva na polju šolstva, poljedelstva, živinoreje in ‒ in kmetijstva sploh.« Bajić, sedeč med materjo in Vilarjem, je prvo dregnil z nogo, drugega s komolcem, porogljivo zroč v kozarec na mizi.