»E-e-e!« je zablejal pl. Merks in Vazko se je začuden zazrl vanj, ker nikdar še ni bil slišal takšnega nečloveškega glasu iz človeških ust. Mik si je potisnil pred desno oko monokel, ki ga je rabil samo za burke, in položivši roko na srce, je nakremženega obraza zastrmel za Danico, kar je Vazka spomnilo našemljenega čaja. Nekaj ga je prasnilo v grlu in le siloma je zadržaval smeh.