Tudi popoldne ga in zapustila dobrovoljnost. Stopivšega pod pristrešje hana, kjer je šivala Danica in je Vazko drobil suhe veje, ga je tako zalomila prešerna radost, da bi bil po načinu dobrovoljnih slovenskih mamic najrajši prijel Danico za nosek in jo vprašal: »Ali je Pero že doma?« Pa tega ni storil, ker je na prvi pogled zapazil, da kraljuje pri obeh osebicah globoka resnost.