Ni se mu mudilo, solnce je stalo na modrojasni vedrini še daleč od Zeleboja. V onem delu pragozda, ki so mu drvarji prizanesli, ker so ga spoznali za bolnega, je poduškal. Sedeč na skalini ob neznatni stezici, je zvesto gledal gor in dol med drevje, se li ne pojavi oni, kateri ga je bil pozval.