V pismu ga je prosil Jovica, naj gotovo pride popoldne, ko bo stalo solnce nad Zelebojem, na stezo, ki drži nad Medvedjim Dolom v Kladanj in v dolino ob Krivaji, na tisto stezo, kjer sta se sešla zadnjič. Povedati mu mora nekaj važnega, kar bo posvetilo v zadevo o najdenem in zaplenjenem orožju ter oprostilo Mušića ječe, 𠆪ko Bog i sreća dade’. Vilar je dolgo držal list v roki in strmel vanj. Ta nenavadni človek s kolotočnimi hajduškimi očmi ‒ hajduštvo je šele zdaj spoznal v teh živahnih očeh, prej se mu zdele melanholične ‒ in z neugnanim sovraštvom do tujcev, se mu je zazdel sumljiv.