Včasi je dvignila žarke oči ter jih uprla v gospodina Franja, češ: Oh, ko bi ti čutil mojo srečo! Čudil se je, da se je vedla v tej množici ljudi tako svobodno in odkrito in mu je njeno srce brez bojazni letelo naproti, dočim je tako skrbno čuvala svoje najslajše občutke takrat, ko sta bila malone sama v hanu. Gospodin Franjo menda še ni vedel, da si ljudje plesa niso izmislili zato, da bi skakali in telovadili, ampak zato, da plešoč kažejo vsemu svetu to, kar tli v srcu, in da je nastal prav iz najbolj prazničnih občutkov.