In ti preprosti ljudje so nategovali rjave, žilaste vratove in spoštljivo zrli na gospoda, ki je po svoji srčni dobroti tako hitro zaslul po okraju. Trkulja je prinesel košarico sliv, češ: Vse vzemi, dobrotnik naš! ‒ no Vilar se je zadovoljil s polnim periščem, rekoč: »Hvala ti, Trkulja! Rad vzamem, ker sem žejen.«