‚Niti učiteljica ne sme biti, a njena skromnost in nedolžnost bi zaslužili, da jo povede pošten človek k svojemu ognjišču,’ si je rekel. Vilarju se je že davno kazala neka prijetna perspektiva rodbinske sreče. Ženitev je laskala njegovemu značaju, ki je bil neka srečna mešanica možatosti in mehkosti, idealizma in realnosti; večkrat si je predstavljal sliko srečnega zakona.