Toliko pesnika ni bil, da bi zapazil kakšne primere vredno harmonijo med cvetjem, zibajočim se po pobočjih nad Oskovo pod težko roso, in med svojim razcvetelim življenjem, polnim nad in sile, no čutil je, čeprav je še mrak pokrival dolino, topli solnčnojasni sijaj v umu in v srcu. Jahaje mimo zaprtega Mušićevega hana, se je posebno toplo spomnil Danice. ‚Niti učiteljica ne sme biti, a njena skromnost in nedolžnost bi zaslužili, da jo povede pošten človek k svojemu ognjišču,’ si je rekel.