Vilar je dvakrat prepisal svoje poročilo: en izvod je bil namenjen, da obleži pri tuzlanskem načelniku, drugi je moral na deželno vlado. Prej je bil le slučajno namignil gozdarju, da naposled tudi sam uide iz teh krajev, a zdaj se je pišočega nenadoma polastilo prijetno čuvstvo, da ni navezan na ta kraj, kjer mora opravljati takšne šablonske pisarske posle, se dreti s sirovimi ljudmi za tujo plačo in hrano ter poslušati te podgane pod streho, ki bi mu s Čumurpašo vred najrajši odgriznile nos. Teden pozneje je jahal s svojim poročilom in po drugih opravkih v Tuzlo.