Vilar se je zamislil v težko usodo siromakov, ki pri težkem delu nosijo v sebi celo morje poštenja, in zamislil se je v podlo kulturo onih, ki vladajo tem siromakom. ‚Je li treba, da mora zaradi par hajdukov, ki straše po okraju, propasti nedolžen človek? Je li treba pognati človeka, ki se je uprl prešestnim in pijanim ljudem, iz toplega samostana pod kap?’ je robantil, ko je, v žarki svetlobi počasno in sanjavo stopajoč, premleval ono, kar je bil slišal danes.