Učenih knjig več nisem jemal v roke, več nisem hrepenel po zaprtju za samostanskimi zidovi, a poprijela se me je želja, da bi prehodil vse kraje, kjer prebivajo Srbi, utrjujoč ljudi v veri in narodnem odporu. Najrajši bi bil postal nekakšen potujoč svečenik, podoben onemu, o katerem je pel Kačić: I otide od grada do grada, ispovida, grčki pripovida, Boga moli, poje liturgiju, travu jede, hladnu vodu pije. Glej, brat, tako nevesel stan sem si izvolil.«