Želja po roditeljih in po bojih s Turki me je gnala domov. Nekega dne sem stopil pred seminarskega predstojnika, pred strica in Vukosavo Bajićevo ter jim naznanil svoj sklep, da hočem postati deležen usode svojih rojakov in se nemudoma vrniti v Hercegovino. Niso mi branili, tem manj, ker se je moje učenje že bližalo koncu in sem znal že na pamet ves katekizem ter psaltir in mi presledek ni mogel škodovati.