Strahoma je lezel ob skrivnostni gori poševno in navkreber in zdelo se mu je, da se mu smehlja drobna stezica ter ga ogovarja: Le naprej, človekov sin! Ne boj se teh bitij, majčken del prirode so kakor ti, in v nekem oziru si jim brat vsem, mrtvim in živim! Ljubil je takšne samotne stezice in kadar se je globoko zamislil vanje, so izpregovorile ter mu razodevale čudeže in skrivnosti narave.