Spomnil se je drugega romana, one Puškinove deve, ki se je v gorah sirovega Kavkaza javljala pred vojnim ujetnikom ter mu z iskre nimi in ginljivimi besedami razodevala svoje hrepenenje; toda ujetnik se ni hotel, se ni mogel odzvati glasu njenega srca, ker med njima se je dvigala neprehodna stena. Dolgo je sedel molčeč in zamišljen. Ko pa ga je njegov konj začel cukati za rokav, hrzati ter kopati s prednjima nogama, je vstal, položil denar na stolček in tiho odjezdil kakor tat s svojim plenom.