Kakor bi slišal njeno pesem, tako natanko je vedel, kaj se godi v njenem srcu. Vsa dekleta, pred katerimi je kdaj stal, so mu gledala smelo v oči, se ščeperila pred njim, so kazala nekakšen ogenj, ki se je vžgal nekje v njih notranjosti in je izkušal Vilarja omotiti z visokimi plameni, pa je hitro izjedel samega sebe, ker ni bilo nakopičenega dosti goriva v dekliškem srcu ‒ tako je bilo naposled i pri Katici: no v tej ubogi deklici tli plah ogenj, ki si ne upa na dan in je zato tem vztrajnejši. Žal, da se ta ogenj ne more prijeti njega, da ožge njo samo.