»Doslej smo tavali v temi, kakršna je v tej šumi, a sedaj nam zasije solnce ‒ bogme! ‒ ker učene ljudi pošilja k nam naš car častiti.« In v deklamatorskem, gotovo že mnogokrat ponovljenem hvalospevu se je povzpel do trditve, da so onstran Save i konji učeni in psi učeni, čemur se je Vilar tihoma muzal predse. Zavzdihnil je, ko je pristavil, da se je rodil v srečni uri, ker je dočakal to dobo.