Ante se je zopet razširil v svoji hvaležnosti napram Vilarju: imenoval ga je svojega največjega dobrotnika. »Preverjen sem, da se bo v Bosni nekoč še dobro živelo,« je govoril z vzhitom, ki ga je inženir smatral za pretiranost in hinavstvo. »Doslej smo tavali v temi, kakršna je v tej šumi, a sedaj nam zasije solnce ‒ bogme! ‒ ker učene ljudi pošilja k nam naš car častiti.«