Brez pušk in topov bi propadel ves njih družabni red, nastal bi kaos, anarhija ‒ tako uče, ker nimajo te sile in morale, da bi ustanovili kulturo, ki bi stala in uspevala brez orožja. Vilarju je ostalo iz dijaških let mnogo čistokrvnega idealizma, zato je s toploto v srcu občudoval to ubogo in skromno deklico, vendar pa je prehajal po malem v koristno strujo opreznega realizma, tako da je videl visoko socialno steno, ki ga loči od te gozdne vile. Baš takrat, ko je prikipelo navdušenje zanjo do precejšnjega viška, ga je iztreznil pritip do one hladne stene in ga privedel iz idealnih sanj v strujo resničnega življenja.