Solnce je sijalo nanj in zlat žarek je lil i na deklico, se igral na njeni rami, obliznil njene lase, se razsul po polovici njenega ordelega obraza in po gunjiču, čigar zlate in srebrne nitke z všitimi drobčkanimi mednimi kolesci so se iskrile kakor biseri, posuti na platno. Vilar, nevajen dima, se je začel solziti, tako da mu je Vazko predlagal, naj sede pod pristrešje, kamor mu prinese kavo. Pa gost ni hotel: rajši je sedel tukaj kraj mladih bitij, vršečih važen posel.