Mestoma je postal ter se zazrl v temno veličastje pragozda in zdelo se mu je, kakor bi mu iz večnega mraka šepetala neka dobra gorska vila in ga izpodbujala, naj ne postoji na zamišljeni pravi poti, naj deluje na to, da se odpravijo sovražene znamke. Toliko se je zamaknil v svoje dobrohoteče namene, da mestoma niti ni slišal oglušujočega hrumenja jadrne Oskove. Tedaj je vsa krasota v prirodi omrtvela zanj, ki je videl pravo lepoto samo v dobrem dejanju, izkazanem svojemu bližnjiku.