Odlomil je dolgo vejo in mu odganjal mrčes, kolikor je mogel. V tem je za Čaklavico-planino votlo zagrmelo, kakor bi skrit kje v ozadju zarenčal vremenski poveljnik, razstavljajoč oblake po nedoglednem nebosklonu. Vilar se je bal, da pred nevihto ne pride do Samojlovega hana, zato je zopet zapodil konja.