Ljubica se je v smehu zagugala na stolu, zroč z razzlobljenimi očmi zdaj na Vilarja, zdaj na taščo. »Kaj ne, tistega razbojnika, ki hodi z obvezano roko in bi nas najrajši vse skupaj pognal preko Save?« »Milošević ni razbojnik, ampak nesrečen človek je, mučenik in poštenjak, in marsikdo, ki ga zasmehuje, ni vreden, da mu priveže opanko na nogo.« »U-u-u!« se je začudila Ljubica in pestujoč svoje koleno v sklenjenih rokah je proiznesla neko madžarsko frazo, ki je Vilar ni razumel.