Vilar se je čutil zadetega. Po eni strani se mu je zdelo smešno, da si ljudje prostovoljno nadevajo okove etikete, ker tiste prisiljene posete je smatral za neke vrste sužnjost, po drugi strani ga je poščegetala samoljubnost, namreč da ga vabi ta dražestna in vesela deklica v nočni, nezadostno zapeti bluzi v hišo ter ga s svojo roko vleče k sebi. »Oprostite, gospica ‒ doslej sem bil v službi toliko zaposlen, da sem moral pozabiti na nekatere dolžnosti privatnega značaja ‒« je govoril v zmedenosti.