Vilar je začutil, kakor že večkrat po dovršenem visokošolskem učenju, da nekaj pogreša, da njegovo življenje ni prav uravnano, da mu nedostaje družice in srčkanih otroških obrazov. Ta občutek je priplaval na površje, priplaval iz morja misli in pognal vse drugo nazaj v morje nezavestnosti: skrhala se je za hip narodna misel, propadel čut usmiljenja, otemnel je celo nagon in ambicija do neumornega dela, kadar je začel sanjati o rodbinski sreči. Plavale so te sanje vrhu morja, vse je cvetelo v njih, obetale so obilo sadja za vso dobo do konca dni.