Pusto mu je bilo v mislih vsled razgretih besed, ki jih je govoril v veter. Dve podstavki sta mogoči ‒ tako je premišljeval: ali so bosenske razmere res tako zmedene in krute, da je nevarno, javno izpregovoriti o njih, ali je pa ta Hren brez vzroka plašljivec prve vrste. Odlomimo od vsake podstavke drobec, pa dobimo razmere, kakršne so povsod: uprava samopašna, uradniki bojazljivi in sebični ‒ oboje je povsod tako.