»Gospod inženir, zdaj poglejte pa še v našo otroško sobo,« je zažgolela gospa Hrenova, vesela, da je gost neprestano hvalil njeno stanovanje. Šli so preko lesenega mostovža, čigar tla so se svetila v sveži belini, ter stopili v majhno sobo, kjer je dihalo in soplo troje otrok. Nastopili so tisti mehki in blaženi trenotki življenja, ko starši v radosti in sreči iztegujejo roke k otrokom in otroci k njim, ko se zde roditeljske dolžnosti še lahke in pretemni oblaki sebičnosti še niso padli na otroški udana srca.