Hren je vedel Vilarja po prašni, umazani in ozki ulici, ki se je vila med dolgimi stenami lesene, črvive in vegaste ograje. Nobena hiša ni stala tik ob ulici, pač pa tu in tam lesena gospodarska poslopja; človeška bivališča so bila pomaknjena proč od ceste ter so ji kazala svoja hrbtišča, dočim so bila pročelja obrnjena na vrte; kar je gledalo oken na ulico, vsa so bila zamrežena. »V tej ulici prebivajo sami Turki in tu sem si najel stanovanje,« je rekel Hren, ko sta postala pred vrati, vdelanimi v ograjo.