‚Vil in divjega moža nemara ne bo več v teh gozdih,’ je mrmral tja v skalo. ‚Kakšna škoda, da je napredujoča omika za vselej pregnala s sveta ta fantastna bitja!’ V hrumu po razorani strugi se peneče vode se mu je zdelo potrebno, da kaj izpregovori in prežene občutek tlačeče ga osamelosti.