»Od Boga je pesem in k njemu kipi,« je rekel handžija, vihajoč si v zadovoljstvu dolge osivele brke. Celo uro je posedel Vilar in še dalje bi ostal, pa ura in dolge sence, padajoče od drevja, so ga spomnile, da je čas odriniti po nepoznani poti. Ker mu je handžija bore malo zaračunal za kavo, mu je natresel nekaj drobiža kot nagrado v pest, kar je Pero jasnega obraza spravil za svoj pas.