Tudi Vilar je postal pred hanom. Nameraval je kar na konju popiti čašico kave, ko pa je zagledal pod visokim pristrešjem, stoječim na koncu hana na štirih drogih ter pokritim s suhim vejevjem in praprotjo, kopo otrok, rajajočih in igrajočih neko igro, in poleg njih deklico mamljive lepote, je razjahal ter oddal konja Turku. Tedaj je stopil iz hana visok, suhljat, star mož prijaznih, dobrih oči, ki je v pozdrav površno dvignil rjavo in koščeno roko h koničasti albanski kučmi, nekoč beli, sedaj pa zelo obnošeni in zamazani.