Ko se je v začetku našega stoletja uprla Macedonija turškemu gospostvu, se je tudi v njem prebudila stara vstaška kri. Gnalo ga je tja, kjer so podjarmljeni in ponižani ljudje lomili verige in okove in se dvigali s prvobitno, nikdar prej zaslišano silo na zatiralce. »Plaziti se po zemlji kakor senca, ki izgine, kadar se poljubi oblakom in solncu, takšnega življenja sem se naveličal,« je pisal Vilarju, ki, je bil takrat zaposlen pri gradbi švicarskih železnic.