Tihih korakov se ji je bližal, premišljujoč, kako bi primerno ogovoril neznanko. Ni bil baš izvežban v takšnih ponočnih sestankih; njegov sestanek se mu je zdel tako pustolovski, da se ni smatral za verskega odpadnika, ko je namišljeni Turkinji, stopivši pred njo, po turški hohnjajoč, zašepetal: »Allahu ekber!«* ‒ pozdrav, ki se mu je zdel najprimernejši. »Večji nego Allah je naš pravoslavni Bog«!« je kakor izpod škafa zadonelo iz širokega jašmaka in Vilar je ostolbenel, spoznavši Miloševićev glas.