Prav tisti trenotek, ko je stopil na pot, je zadirjal Jovica ‒ natančno ga je spoznal ‒ na njegovem konju izpred pristrešja proti spreškemu mostu. Pogrelo je inženirja, ostolbenel je, videč se v neprijetnem položaju in čuteč svojo onemoglost, na stvari kaj predrugačiti. Tatvina, ki jo je zakrivil Daničin brat, ga je silno spekla.