Rahlo so se zibala razgreta telesa, nagibala se drugo k drugemu. Velika jim je bila prožnost, celo Samojlo je s tako gibčnostjo metal krive noge, da se je zdelo: zdajzdaj mu odlete, a Mik jih je vrtel, da so švigale kakor borilčeva gola sablja; v gorečnosti mu je padla čepica z glave, a on jo je z nogo bacil daleč od sebe; koder plavkastih las mu je zamahal po rdečem in znojnem licu. Bajić je lahno in prosto otepaval; krog usten mu je drgetala nevolja, sicer pa se je vedel svečano, kakor bi se na hajal na resni narodni svečanosti.