Ko sem videla in uživala Tvojo velikodušnost, za katero Te iskreno zahvaljujem, sem si govorila: Gdje god ruča siv zelen sokole, tu i vrana može večerati. Oprosti mi mojo preprostost! Lezla sem po lestvi navzgor, da bi bleščala v Tvoji luči kot Tvoja dekla, a zdaj sem padla pod lestvo. ‚Velik prepad zija med teboj in gospodinom Franjem; ‒ niti on ga ne more premostiti, čeprav ume graditi mostove’ ‒ tako mi je rekel Tvoj prijatelj Hren, preden sem morala iz njegove hiše.