Obveselil se je, ko je zagledal tam gospodina Franja, zakaj imel je opravek do njega. Dvignil je roko ter moško vzkliknil: »Bog navede, konj nanese baš junaku pred dvor!« Okrenil se je k čemernemu Mušiću, čepečemu na tleh, in samozavestno zroč nanj, kakor bi mu hotel reči: Počepaj ti ob svojem ognju, a jaz opravljam po širokem svetu svoje imenitne posle ‒ je iztikal po žepih, brkljal za pasom, naposled je izvlekel izza srajce zapečaten list.