Neizmerno poveličane vesti o krvavih spopadih hercegovskih in krivošijskih četašev z redno vojsko so spravile kakor mnogo drugih nezadovoljnežev naposled tudi šumarja in Jovico na pot očitnega upora. Nikolića se je polastila tiste dni drzna misel, osvoboditi po nedolžnem zaprtega Miloševića, bežati z njim na planine, pobuniti ljudstvo tuzlanskega okraja; če se to ne posreči, pa pohiteti po gorskih stezah bratom, v Hercegovini se borečim, na pomoč. Svoj načrt je odkril Vazku, ki je bil precej pripravljen, pomagati svojemu najboljšemu prijatelju pri ubegu.