»Ti mršava rastlina, ti prokleti cvet!« je klel smejočih se oči ječar, ga potegnil v kuhinjo in parkrat oplahnil z opanko, tako da se je deček zavrtel liki mlinsko kolo. Odslej se ni več osmelil, približati se Jovici.
Do osebnega, neposrednega občevanja se nista domogla, čeprav sta si tega oba zaželela; s šumarjevim posredovanjem pa je Jovica vse zvedel, kar je Vazko vedel povedati o Danici, o gospodinu Franju, o Mušiću in drugih stvareh s Konj-planine.