Mnogokrat sta stala na hodniku za kakšnim stebrom in se nemotena razgovarjala. Vazko je bil zadovoljen, da biva v bližini svojega pobratima, ki od zmajev in kač ne trpi kdove kakšnih muk, da vsak teden večkrat vidi njegove kodre in njegov hrbet. Včasi se mu je tako močno zahotelo, zagledati se v prijateljevo obličje, da je, čakajoč v ječarjevi kuhinji, glasno zakašljal, na kar se je Jovica okrenil in sta se videla z obraza v obraz.