Vazko se je prestrašil ter stopil korak nazaj, tako vražja se mu je zdela ženska. Njen obraz je bil malone zelen in prišpiljen kakor pri kači, za odprtima ustnicama sta samevala na spodnji čeljusti dva orumenela zoba, njene zlovešče oči so gledale skozi velike, črno obrobljene naočnike, na koncu nosa ji je visela kaplja. To je pol zmaja pol kače ‒ si je mislil preplašeni Vazko in nič ni rekel, dasi je bil priljuden in je tudi v mestu vsakega vprašal: »Kako si?«