Prosjaku Žíkrepu so te besede tako ugajale, da se mu je razlil sončen smeh po obrazu, kakor ciganu, kadar sekirico najde, ali kakor poštenemu Slovencu, kadar kje zaleze kako dobro, staro besedo. In sveto poročilo posebno poudarja, da je že od mize vstajal. A kaj pomaga, ko neusmiljena teta Pleníca zopet naočnike natakne ter krepko reče: